Je nastalo kristalno mesto,
mesto tam nekje,
zgradilo je oboke
in pozlatilo vse.
Svetloba je prodrla tja,
zapolnila vsako špranjo,
poglobila tla brez dna,
da zazvenelo je kristalno.
Razbarvala je senčne stene,
Osvetlila njih globine,
proniknila v tišine,
v tišine tega mesta kristalnega,
kristalnega,
z zlatom sinjega morja
pretkanega.
VEČERNI UTRINKI 10. ZBORNIK LIKUS 2000
Globoke oči,
osamljene oči,
razprte oči,
v njih vidiš tegobo,
vidiš pozabo,
vidiš lakoto,
vidiš globoko,
globoko,
v te žalostne oči.
Rad bi se dotaknil teh oči,
prodrl v te oči,
zajel globoko,
globoko –
v te oči.
Rad bi zaprl te oči,
segel v globine,
dotaknil se samega dna,
iztrgal to tegobo.
VEČERNI UTRINKI 10. ZBORNIK LIKUS 2000
Ko spoznavam poti življenja,
zaznavam utrip srca,
zaznavam nesmisel trpljenja,
zaznavam namen vsega.
***
Ko teče življenje skozi mene,
zaznavam njegov utrip,
zaznavam njegovo misel,
spoznavam živost,
spoznavam pomen vsega.
VEČERNI UTRINKI 10. ZBORNIK LIKUS 2000
Orjem polje svetlobe,
orjem polje zlata,
orjem in orjem,
da zadenem v srčiko morja.
Odprem polje,
odprem, da razstrem
in zajamem v prgišče
vonj svetlobe morja.
SREBRNE NITI/1, 8. zbornik LIKUS, 1999
Zapihljalo je iz daljave,
te objelo,
z dišečo sapo prepojilo,
se v tebe vtopilo
in zasijalo z vonjem šepeta,
zahrepenelo in zastalo.
Dahnile so vame tvoje besede,
me prepojile in objele,
vzbudile tisoče nad
in v svoji lepoti zacvetele.
Trudna si se bala
leči v moje sanje,
bala si se me prebuditi,
bala si se,
da usnul bom nove sanje
in ne pustil te vanje.
Zablodela solza polzi v tišino,
pušča sled misli,
pušča sled neizpolnjenih želja,
pušča sled minljivosti vsega.
Odprla so se vrata svetlobe.
Odprla so se
vrata luči.
Sonce je močneje zasijalo
in razsvetlilo
vse v temi.
SREBRNE NITI/1, 8. zbornik LIKUS, 1999
Ko zarjuješ v prostor
in čuješ odmev,
se zgroziš
in zavpiješ,
saj to ni moje –
in utihneš.
Ko zarjuješ
v prostor brezčasja
in zapolniš praznine,
spoznaš
vse to je moje
in tvoje,
vse to je nič
in vse.
Živimo skozi življenja drugih.
SREBRNE NITI/1, 8. zbornik LIKUS, 1999
Ko bom plesala svoj ples,
svoj ples stvarjenja,
bom plesala
v objemu narave,
v šepetu daljave.
Ko bom plesala svoj ples,
svoj ples rojenja,
čez trate,
planjave,
višave,
nižave,
se bom spoznala,
spoznala z vetrci,
ki nežno pihljajo
in šepetajo,
šepetajo
pesem življenja.
Ko bom ples končni
plesala,
bom spoznala –
vedoč,
da vse
so bile le želje
in sanje.
OSTANEJO SLEDI/1, 9. zbornik LIKUS, 1999
Moje reke bregovi so globoki,
poti njih strme,
obzorja daljna,
višave nedorečene.
Moje reke bregovi so globoki,
struge režejo valovi,
val prepletajo vrtinci,
k sebi vlečejo misel mojo.
Moje reke bregovi so globoki,
zasaditi jih ne moreš,
voda deroča jih spodjeda,
kaže moč ujetosti vsega.
OSTANEJO SLEDI/1, 9. zbornik LIKUS, 1999
