Jelka Kolar: Upanje - Smisel življenja

Brst

Ko se izgubi Človek v svetu stvarnosti,
zapre vrata doma,
ustvarja dejanja v nezavestnih procesih,
izgublja v nedoraslosti Spoznanja.

Špranje maši s sledovi želja,
upanja sladi s koščki umišljene sreče,
a vse se izgubi na neutečeni poti.

Čudna so naša pota,
ko sedanjost zlita s preteklostjo,
živi v prihodnost.

V nevsakdanjo noč segajo brsti cveta,
lat drevesa Življenja daje moč Duhu Svetlobe,
vonj petja žari v kozmičnem Ognju,
izbruh Sile ognjene daje seme življenja.

UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004

Jelka Kolar: Upanje - Smisel življenja

Kaj je človek?

Človek je skupek energij,
ki si ustvarjajo materijsko telo,
skozi katerega delujejo
s svojo prvobitnostjo.
Vem, od kod sem!
Prihajam iz Enosti
Življenja
Večnosti brezčasja.
Kaj sem?
Sem bitje –
točka, del Božanskosti,
vseobjemajoč splet
Energij Večnosti.
Kam grem?
V Večnost Življenja,
utop v morju,
s ponovno vizijo
doživetja Življenja.

JESENSKA ŽETEV/2, 12. zbornik LIKUS, 2002

Jelka Kolar: Upanje - Smisel življenja

Novo tisočletje

Pahljača življenja razpira svoja peresa, ožilje seva in razpira vpogled. Življenje prelamlja tisočletje v novo tisočletje.

Človeštvo zajema sapo, da bo zaplulo v nove vode, boljše vode, čistejše vode. Za sabo pušča mraknobo stoletij, zadušljivost desetletij, leta obljubljanja vsega.

V tem prelomnem trenutku hoče skočiti v novo tisočletje umito, očiščeno nesnage, hoče prave resnice, katero je iskalo in slutilo pod skorjo vsega – naslade, neuresničljivih trenutkov, utesnjene zapuščenosti, lakote vsake vrste.

Vitje rok odpira vrelec, da nastane gejzir, ki daje in jemlje, odpira vrtinčasto sredico, zajeto s curki solza, prelitih – neprelitih, prepojenih z vzdihljaji neizgovorjenih besed, vsrkanih oči – zamolklih, lačnih, v katerih se zrcali vsa težina preživetega nesmisla.

Vidi v globine zgodovine, vidi znano – nespoznano, daljni sij, pepel pokopanega, žar – up novega, vidi tja – tja, kjer je smisel tega vsega.

Nad vsemi življenja pahljača razpira, širi obzorja, oddaja – sprejema klic in dano pomoč.

Sprejema ljubezen, vrskava toploto in čaka, da jo razprši v mehkobo – prelestno lepoto, v širjavo – dobroto jutrišnjega dne.

Prihaja novo tisočletje.

OSTANEJO SLEDI/1, 9. zbornik LIKUS, 1999