Zapihljalo je iz daljave,
te objelo,
z dišečo sapo prepojilo,
se v tebe vtopilo
in zasijalo z vonjem šepeta,
zahrepenelo in zastalo.
Dahnile so vame tvoje besede,
me prepojile in objele,
vzbudile tisoče nad
in v svoji lepoti zacvetele.
Trudna si se bala
leči v moje sanje,
bala si se me prebuditi,
bala si se,
da usnul bom nove sanje
in ne pustil te vanje.
Zablodela solza polzi v tišino,
pušča sled misli,
pušča sled neizpolnjenih želja,
pušča sled minljivosti vsega.
Odprla so se vrata svetlobe.
Odprla so se
vrata luči.
Sonce je močneje zasijalo
in razsvetlilo
vse v temi.
SREBRNE NITI/1, 8. zbornik LIKUS, 1999