Pravijo, da ptice jokajo,
jokajo od lakote po ljubezni,
jokajo od silne stiske,
ko ne umirijo svojih src
in se stiskajo prezeble k nepotešeni strasti.
Pravijo, da ni povedati veliko.
Pravijo, da ni veliko besedi.
Pravijo, tam ostani, kjer si.
Pravijo, saj to nisi Ti.
Smrt seje svoje junake,
gnoji davnino.
Sredi zagnojene poti
vrtnica zlata vzbrsti,
šteje kaplje krvi.
Obraz umivaš v tulmunu svoje strasti.
Pena ljubezni poje v pišu vetra.
Vihrave trave pesem spleta.
V zrcalu vode odmev blešči.
Veliko luči je odprlo poti spoznanja,
cvetlice trgalo, vonjalo misli,
grabilo zvezde, zajelo niti v Neskončno,
objelo – objelo nove poti Spoznanja.
Ubrane strune Časa jokajo
v korenine svoje,
Sanje spletajo
v mrežo zlato.
SREBRO V DLANEH/2, 13. zbornik LIKUS, 2003
