Nizki let ranjene ptice.
Oči napol zaprte.
Peresa v krilih razprostrta.
Konice peruti zaostrene
lovijo zadnje sape.
Tihi polet šepeče slovo.
Šepeče neizgovorjene besede.
Šepeče spomine
in se sprašuje,
kje je moje življenje,
ko pluje v skriti,
neznani,
zadnji svoj dom.
Zapela je sova serenado
serenado na oknu spominov.
Z mehkobo kril priplula v praznini mraka,
s pogledom prosila,
prosila pomoč.
Pela je serenado
serenado v slovo.
V krila zajela dih vstalega jutra,
v daljo ponesla spev neizrečenih besed,
spev zabrisanih spominov
in na poti življenja
vtisnila v kamen
svoj pečat.
