Bilo je lani,
gospodarja smo izgubili,
slovo zdaj gospodinja je vzela,
okna temna zro v daljo,
mrtvaška senca za njimi lega.
Tram škriplje na strehi,
stene gluhota prevzema,
deska v podu se maje,
ples miši v peči se sliši.
Okrog vogalov veter ječi,
veje upogiba,
jok hiše zaziba,
v dalji sova skovika.
Hiša sameva, živi s spomini,
spomini življenja –
življenja kmeta.
Prišli so tujci,
zakurili v peči,
niso drv naložili,
s spomini so dimnik sušili,
z dimom izgnali življenje hiše.
Z ajdovskega hriba zre oko,
oko davnine, življenja pradomovine.
Telo mu je zrušeno, požgano,
ostale so le korenine.
Korenine se prebudijo,
obudijo uspavanko mladostnih dni,
šepet listov dreves hladne sence,
žubor voda zlitih v posode,
toplino stopal v odmevu izrečenih besed.
Pojejo o življu svojih dni,
preživetih v lepoti, radosti,
zavetju topline zgrajenega doma.
Govorijo,
kako pridivjale so horde,
odkrile bivališče,
ljudi pregnale,
njih dom požgale,
uničile domovanje.
Slep zdaj zre na odkopane korenine,
na kamen s kamnom povezan zid.
V zavetju dreves odkriva,
odkriva
njive in vinske griče.
Zajema, objema nov svet,
novo življenje,
novo življenje zvedave mladine.
