Ko pade mrak večera na tvojo dušo,
obnemi trepet telesa,
z zaspalih voda dviga se zavesa,
srca toplina te objame.
Oči prevzame tišina blagodejna,
potopi v globine se omame,
vdihava šepet prikritih sanj,
obliva lepota te večera.
Odprtost časa zajame te v naročje,
ponese skozi priškrnjene duri,
duha pronicljivost te zajame,
blagoslovi mehkobo mraka.
Prevzame te opoj neznani,
sence iskre pozlatijo,
v svoj ples
zvezde te pustijo.
NAŠIH 15. POMLADI/2, 15. zbornik LIKUS, 2005
Razprta dlan – štetje časa.
Razprta dlan – izgubljena misel.
Razprta dlan – neizživeto.
NAŠIH 15. POMLADI/2, 15. zbornik LIKUS, 2005
Pravijo, da ptice jokajo,
jokajo od lakote po ljubezni,
jokajo od silne stiske,
ko ne umirijo svojih src
in se stiskajo prezeble k nepotešeni strasti.
Pravijo, da ni povedati veliko.
Pravijo, da ni veliko besedi.
Pravijo, tam ostani, kjer si.
Pravijo, saj to nisi Ti.
Smrt seje svoje junake,
gnoji davnino.
Sredi zagnojene poti
vrtnica zlata vzbrsti,
šteje kaplje krvi.
Obraz umivaš v tulmunu svoje strasti.
Pena ljubezni poje v pišu vetra.
Vihrave trave pesem spleta.
V zrcalu vode odmev blešči.
Veliko luči je odprlo poti spoznanja,
cvetlice trgalo, vonjalo misli,
grabilo zvezde, zajelo niti v Neskončno,
objelo – objelo nove poti Spoznanja.
Ubrane strune Časa jokajo
v korenine svoje,
Sanje spletajo
v mrežo zlato.
SREBRO V DLANEH/2, 13. zbornik LIKUS, 2003
Zapomnimo si čas,
ČAS, katerega živimo
ČAS, ki nas obdaja
ČAS, ki obstaja
ČAS, ki oplaja
ČAS, ki vtiskuje v sebe
praznine, globine
razžarjenost svetlobe
izpolnjujoč praznine
zavedajoč zasidranosti temine
možnost uresničitve JASNINE
Potujem skozi čas,
potujem k Tebi,
mimo hitijo telesa,
mimo drvijo svetovi.
Potujem skozi čas,
potujem s svetlobo,
bližam se žarišču vseh nas,
bližam središču vsega.
Potujem skozi čas,
potujem lahno,
potujem nam z dano močjo,
potujem skozi Večnost
