Jelka Kolar

JAZ:  Vprašale so me temne soteske, razbrazdane-nezorane,
potopljene v sivo meglo, kaj sem, kdo sem.
Od kje sem in kam grem.

VEČNOST: Išči ti pravim. Išči in išči poti iz teh brezdanjih
temnih dolin, saj iz vsake vodijo nevidne sledi, ki se
vzpenjajo k jasnini poti.

JAZ:  Saj iščem, ti pravim, toda vsaka sled se mi izgubi
v blatu ob strani.

VEČNOST:  Išči tudi v blatu in ga preglej,
dotakni se dna, izsuši njega globine
in vzklila bo sled, ki te bo vlekla naprej.

JAZ:  In so me vprašale sive megle, »Glej, izgubile smo se,
izgubile pot in se raztegnile povsod, zakrile še zadnje
jasnine, boš našel zdaj pot.«

VEČNOST:  Ne boj se, iz vsake temine, iz vsake sivine,
pelje pot.

JAZ:  Vse me prekriva, okrog mene tema, a slutim, da je nekaj
nekaj, kar bi bila lahko pot.

VEČNOST:  Tvoja slutnja je prava, a se s tabo samo poigrava.
Vzemi jo resno, pretipaj in se ji ne izmikaj, sprejmi
in sledi jo. Pripeljala te bo tja, k vrhuncu  nepotešenih
želja.

JAZ:  Spet so me zapeljale moje doline, moje doline, dolge
in skrite, potopljene med bregove tihih zelenih dreves,
zakritih vrhov, rdečih v belini koprene. Moja dolina
se vije in vije, ne sliši se žubor izvira, ne njegovega
teka, vse prekriva dreves obleka.
Moja dolina se vije in vije.
Kje se izvije in razlije?

VEČNOST:  Samo sledi svoji dolini, njeni daljini, vse ob
svojem času in na pravem kraju, ti pokaže svoje
širine, svoje daljine. Vse bo prepletla s svetlobo
in razgrnila pred te toploto,  te bo mehko objela in
in preplela s svojo gorkoto. Vse ti bo razkrila in
prepojila s svojo lepoto.

JAZ:  Res se mi vije moja dolina, kaže svoje bregove,
zavite, prikrite v nove zavoje. Mi kaže studence,
slapove, vse teče v moje tokove. Vidim sence. Podobe
se zbirajo, tiho polzijo v megleno obzorje. Kdo so, ne
vem. A kar hodijo, hodijo, se držijo v trumi, vrsti, se
združijo in odhitijo.

VEČNOST:  Vse to je odsev megla, odsev resnice, odsev
polnosti vsega, kar živimo.
Tudi sam se pridruži, pridruži in izberi, izberi in
dopolni svojo dolino s svojo širino, da bo zasijala
še bolj bleščeče in bolj vabeče,
zadišala v objemu sreče.