Smo seme na zlatih poljanah Iluzije.
Smo slepilo v rajskem vrtu Večnosti.
Smo transcendenca Stvaritelja.
Smo Večnost sama.
NAŠIH 15. POMLADI/2, 15. zbornik LIKUS, 2005
Smo seme na zlatih poljanah Iluzije.
Smo slepilo v rajskem vrtu Večnosti.
Smo transcendenca Stvaritelja.
Smo Večnost sama.
NAŠIH 15. POMLADI/2, 15. zbornik LIKUS, 2005
Ko se izgubi Človek v svetu stvarnosti,
zapre vrata doma,
ustvarja dejanja v nezavestnih procesih,
izgublja v nedoraslosti Spoznanja.
Špranje maši s sledovi želja,
upanja sladi s koščki umišljene sreče,
a vse se izgubi na neutečeni poti.
Čudna so naša pota,
ko sedanjost zlita s preteklostjo,
živi v prihodnost.
V nevsakdanjo noč segajo brsti cveta,
lat drevesa Življenja daje moč Duhu Svetlobe,
vonj petja žari v kozmičnem Ognju,
izbruh Sile ognjene daje seme življenja.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Človek je skupek energij,
ki si ustvarjajo materijsko telo,
skozi katerega delujejo
s svojo prvobitnostjo.
Vem, od kod sem!
Prihajam iz Enosti
Življenja
Večnosti brezčasja.
Kaj sem?
Sem bitje –
točka, del Božanskosti,
vseobjemajoč splet
Energij Večnosti.
Kam grem?
V Večnost Življenja,
utop v morju,
s ponovno vizijo
doživetja Življenja.
JESENSKA ŽETEV/2, 12. zbornik LIKUS, 2002
Zasadila sem Drevo Življenja,
zasadila ga globoko,
prepletla korenine,
zalivala s solzami duše.
Zasadila sem Drevo Življenja,
žile prepojila,
solz življenja natočila,
z njimi upanje napolnila.
Kako rad bi iztrgal iz sebe to hrepenenje,
ki žge in žge,
z nečim rad bi zapolnil,
kar slutim za to silo žgočo,
katere ne pomirim,
ne pomirim.
Prazna je ta jama,
prazna, da jo slišiš,
prazna, da jo čutiš,
prazna – niti votla,
prazna, ko jo polniš,
a praznine ne zapolniš.
Čutiš korenino,
katero izpulila je moč nevidna.
Ko zarjuješ v prostor
in čutiš odmev,
se zgroziš in zavpiješ,
saj to ni moje
in utihneš.
Ko zarjuješ v prostor brezčasja
in zapolniš praznine,
spoznaš –
vse to je moje in tvoje,
vse to je,
VSE in NIČ.
Ko duša zajoče
in slišiš njen jok,
te zmrazi in strese,
kaj je to.
Ko duša zajoče,
začutiš njene solze,
začutiš grenkobo,
neko utesnjenost nje.
Ko duša zajoče,
ti pronikne do dna,
kaj storil sem,
da je toliko solz in gorja.