Pahljača življenja razpira svoja peresa, ožilje seva in razpira vpogled. Življenje prelamlja tisočletje v novo tisočletje.
Človeštvo zajema sapo, da bo zaplulo v nove vode, boljše vode, čistejše vode. Za sabo pušča mraknobo stoletij, zadušljivost desetletij, leta obljubljanja vsega.
V tem prelomnem trenutku hoče skočiti v novo tisočletje umito, očiščeno nesnage, hoče prave resnice, katero je iskalo in slutilo pod skorjo vsega – naslade, neuresničljivih trenutkov, utesnjene zapuščenosti, lakote vsake vrste.
Vitje rok odpira vrelec, da nastane gejzir, ki daje in jemlje, odpira vrtinčasto sredico, zajeto s curki solza, prelitih – neprelitih, prepojenih z vzdihljaji neizgovorjenih besed, vsrkanih oči – zamolklih, lačnih, v katerih se zrcali vsa težina preživetega nesmisla.
Vidi v globine zgodovine, vidi znano – nespoznano, daljni sij, pepel pokopanega, žar – up novega, vidi tja – tja, kjer je smisel tega vsega.
Nad vsemi življenja pahljača razpira, širi obzorja, oddaja – sprejema klic in dano pomoč.
Sprejema ljubezen, vrskava toploto in čaka, da jo razprši v mehkobo – prelestno lepoto, v širjavo – dobroto jutrišnjega dne.
Prihaja novo tisočletje.
OSTANEJO SLEDI/1, 9. zbornik LIKUS, 1999
