Hitim po poti,
trgam drobne cvetke,
cvetke,
da jih spletem
in dopletem
v niz melodije,
melodije sveta.
Hodim po poti,
poti obstoja,
poti trpljenja,
poti življenja.
Dih besede je zamrmral,
zašepetal,
prebudil sebe
in izginil v dalji.
Čutim utrip srca, ki veje skozi mene,
čutim misel vsega, kar utrip zazna,
čutim besede neizgovorjene,
čutim preplet samote vsega.
Zajela sem ljubezen iz globin,
prelila med prsti,
prelila preko hribin,
razlila po prsti.
Blagost tišine je spolzela z bregov,
se zavlekla v zavetje hiše
in zahrepenela po objemu zamrlih glasov.
Živa voda teče skozi globine,
sprejema, preplavlja,
daje esenco življenja,
spoznanja vsega trpljenja,
gorkoto upanju nedorečenega.
Zasijala je nevidna senca,
ko si tekel po globini svojega življenja,
iztočila sok v medeno čašo
in nazdravila prihodnosti življenja.
PREHOJENE POTI/1, 7. zbornik LIKUS, 1998