Ko spoznavam poti življenja,
zaznavam utrip srca,
zaznavam nesmisel trpljenja,
zaznavam namen vsega.
***
Ko teče življenje skozi mene,
zaznavam njegov utrip,
zaznavam njegovo misel,
spoznavam živost,
spoznavam pomen vsega.
VEČERNI UTRINKI 10. ZBORNIK LIKUS 2000
Orjem polje svetlobe,
orjem polje zlata,
orjem in orjem,
da zadenem v srčiko morja.
Odprem polje,
odprem, da razstrem
in zajamem v prgišče
vonj svetlobe morja.
SREBRNE NITI/1, 8. zbornik LIKUS, 1999
Zapihljalo je iz daljave,
te objelo,
z dišečo sapo prepojilo,
se v tebe vtopilo
in zasijalo z vonjem šepeta,
zahrepenelo in zastalo.
Dahnile so vame tvoje besede,
me prepojile in objele,
vzbudile tisoče nad
in v svoji lepoti zacvetele.
Trudna si se bala
leči v moje sanje,
bala si se me prebuditi,
bala si se,
da usnul bom nove sanje
in ne pustil te vanje.
Zablodela solza polzi v tišino,
pušča sled misli,
pušča sled neizpolnjenih želja,
pušča sled minljivosti vsega.
Odprla so se vrata svetlobe.
Odprla so se
vrata luči.
Sonce je močneje zasijalo
in razsvetlilo
vse v temi.
SREBRNE NITI/1, 8. zbornik LIKUS, 1999
Ko zarjuješ v prostor
in čuješ odmev,
se zgroziš
in zavpiješ,
saj to ni moje –
in utihneš.
Ko zarjuješ
v prostor brezčasja
in zapolniš praznine,
spoznaš
vse to je moje
in tvoje,
vse to je nič
in vse.
Živimo skozi življenja drugih.
SREBRNE NITI/1, 8. zbornik LIKUS, 1999
Ko bom plesala svoj ples,
svoj ples stvarjenja,
bom plesala
v objemu narave,
v šepetu daljave.
Ko bom plesala svoj ples,
svoj ples rojenja,
čez trate,
planjave,
višave,
nižave,
se bom spoznala,
spoznala z vetrci,
ki nežno pihljajo
in šepetajo,
šepetajo
pesem življenja.
Ko bom ples končni
plesala,
bom spoznala –
vedoč,
da vse
so bile le želje
in sanje.
OSTANEJO SLEDI/1, 9. zbornik LIKUS, 1999
Moje reke bregovi so globoki,
poti njih strme,
obzorja daljna,
višave nedorečene.
Moje reke bregovi so globoki,
struge režejo valovi,
val prepletajo vrtinci,
k sebi vlečejo misel mojo.
Moje reke bregovi so globoki,
zasaditi jih ne moreš,
voda deroča jih spodjeda,
kaže moč ujetosti vsega.
OSTANEJO SLEDI/1, 9. zbornik LIKUS, 1999
Tvoja svetloba je luč mojih oči.
Tvoja misel je moja želja.
Tvoje ihtenje je moje trpljenje.
Tvoj odhod je moj spomin.
Oči zažgala bom,
jih v dragulje spremenila,
da bodo svetili,
da se bodo iskrili
in moje sanje napolnili.
Želje zakopala bom,
izginila v tvoje misli,
da v njih živela bom,
v vrtince sap žarečih
njih seme raztresla bom.
Trpljenje poljubila bom,
ihtenje ti pregnala,
radost pritegnila bom,
v dihu mehkobe solz zaspala.
Spomine potopila bom,
jih v spone zlate prikovala,
vroče jih poljubljala,
odhod tvoj zadržala.
SREBRNE NITI/1, 8. zbornik LIKUS, 1999
Vračaš se,
utrujen, nebogljen,
utrujen
od brezdanjih poti,
poti onkraj meja,
meja odtujenosti,
ne vrnitve.
Utrujen od globine
brezmejnosti morja,
nedosegljivih
umu sedanjosti,
nerazumljivih živim,
nedosegljivih vsem,
vračaš se star,
a otrok,
z obupanostjo izgubljenca
v temi,
samotnega
na poti k svetlobi,
odtujeni niču teme,
sam, samcat.
Vse se izgubilo je onkraj,
splavilo te nazaj,
utrujen,
nerazumen,
iščeš ognja plamen,
sijaj toplote moči
za nov
začetek poti.
OSTANEJO SLEDI/1, 9. zbornik LIKUS, 1999
