Zapuščen.
Sam.
Nisi sam.
Saj sosed tvoj
tudi joče v ječi svoji.
Le beseda.
Nisi sam.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Zapuščen.
Sam.
Nisi sam.
Saj sosed tvoj
tudi joče v ječi svoji.
Le beseda.
Nisi sam.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Ko v zaspano jutro noč ugaša,
na obzorju sonce se rojeva,
roka potuje po poteh življenja,
prsti iščejo sile vroče,
iščejo poti hrepenenja.
Razpirajo gnezdo svoje,
gradijo svilnate niti,
spletajo poti brez kraja,
tkejo obleko novo,
v jutru.
Ko noč ugaša.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Plašč telesa je razgrnjen.
Razgreta kri kipi v presahle žile.
Oči prekriva omame senca.
Ogenj ne pojema.
Nanovo zažari Nebes Plamen.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Oblak temačen
do obzorja siplje
mavrični pajčolan.
Dah neslutenih višin
spletajo metulji.
Pijemo nektar
osvobojene Svetlobe.
nad nami odpre se Oko.
Oko – božje svetlobe.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Od daleč so prispeli.
Utrujeni legli
na pripravljeno ležišče.
Ni jih uspavala mehkoba.
Uspavala jih je
ljubezen naša.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Vijejo se
pod oblake
sence nekdanjih bogov.
Nosijo
svetlobo použitih darov.
Jašejo
pramene Luči.
Plešejo
zaviti v tančice.
Pijejo
nektar z Olimpa bogov.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Ko se izgubi Človek v svetu stvarnosti,
zapre vrata doma,
ustvarja dejanja v nezavestnih procesih,
izgublja v nedoraslosti Spoznanja.
Špranje maši s sledovi želja,
upanja sladi s koščki umišljene sreče,
a vse se izgubi na neutečeni poti.
Čudna so naša pota,
ko sedanjost zlita s preteklostjo,
živi v prihodnost.
V nevsakdanjo noč segajo brsti cveta,
lat drevesa Življenja daje moč Duhu Svetlobe,
vonj petja žari v kozmičnem Ognju,
izbruh Sile ognjene daje seme življenja.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Ne vem,
če veš za mojo moč,
ne vem,
če veš za mojo slabost.
Skrila bi ti jo v rame,
zajokala,
iskala,
tvoji moči svojo dodala.
SREBRO V DLANEH/2, 13. zbornik LIKUS, 2003