Ko se izgubi Človek v svetu stvarnosti,
zapre vrata doma,
ustvarja dejanja v nezavestnih procesih,
izgublja v nedoraslosti Spoznanja.
Špranje maši s sledovi želja,
upanja sladi s koščki umišljene sreče,
a vse se izgubi na neutečeni poti.
Čudna so naša pota,
ko sedanjost zlita s preteklostjo,
živi v prihodnost.
V nevsakdanjo noč segajo brsti cveta,
lat drevesa Življenja daje moč Duhu Svetlobe,
vonj petja žari v kozmičnem Ognju,
izbruh Sile ognjene daje seme življenja.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004