Vesolje je večna ENERGIJA,
ki neprestano vibrira,
se pojavlja v različnih oblikah,
od fizične pojave – materije
do fizičnim oblikam
nevidnih vrtincev
spletov energetskih pretokov
misli
hotenj
namenov
zaznav
VSEGA
kar hoče in želi spoznanj.
Vse je magnetni preplet
plapolajočih žil vesolja,
ki diha in poje
z zvenom polnosti
energetskih pretokov
edinega bitja breztelesnosti
energetskega srca
samega ŽIVLJENJA.
Človek je magnet,
ki ustvarja energetsko polje
in privlači različno obarvane energije,
da se razporedijo, prepojijo v tem magnetnem
polju z mavrično obarvanostjo ionov,
da lahko pospešijo svoj ritem gibanja
in delovanja
ter se sprostijo v preboju kopren, ki
obdajajo samo fizično življenje,
da pospešijo energetsko delovanje v sami
enoti gibanja in njeni okolici – sosedstvu
ter omogočijo nastanek novih gibanj,
ki zajamejo vsa možna, mogoča
prelivanja energij in usmerijo v tiste
smeri razvoja, ki so v danem trenutku
najbolj potrebne.
Razvijejo plaz, val,
ki odnese staro in prinese novo,
ki razblini stare oblike in ustvari nove
energetske splete bivanja,
omogoči neprenehno delovanje
mehanizma samega poteka danega
življenja, prefinjenega z mehkobo
impulza magnetnega valovanja
in predelovanja – zajemanja v neko novo
celoto.
Kako mogočen je ta splet silnic,
silnic magnetnega polja,
polja prežetega z elektriciteto.
Kako mogočno je to nihanje, prepletanje, sproščanje,
ko lahko začutiš vse živo, kako niha in se ziblje v
ritmu nečesa mogočnega, močnega, varnega.
Ko živo začutiš žile povezave, sestave kot osnovno
bit nekaj velikega. Nekaj tako velikega kot je Zemlja,
mati vsega živega.
Ko začutiš, da si otrok poln težnje k polnosti,
živosti in trajnosti tega sožitja.
Ko se dvigaš in spuščaš na valovih oceanov
elektromagnetnega prepleta in čutiš gibanje sil,
povezavo svoje srčike kot sestavnega dela tega nihanja,
se zaveš, da tudi tvoj splet moči magnetizma,
oplemeniten z vrednotami elektricizma, daje pospešek
vsesplošnemu gibanju in moči živosti osnovni materiji
– MATERI ZEMLJI.
Ko razmišljaš o življenju skozi Enost, spoznavaš, da te to
uči, udejanja, pretresa, premetava, razblinja.
Dojemaš, kako si NIČ, kako so vse tvoje misli, občutki,
želje nične, prazne, da so zgorele v nedejanjih, se
razblinile, kot da jih ni bilo.
Sploh ne veš več ali si obstajal, ali si sploh bil v tem
nerealno realnem svetu, kjer je toliko vsega, kjer je vse
zamegljeno in neprepoznano, nedorečeno.
V vsem tem potrebnem in nepotrebnem se učiš, preobražaš,
vplivaš na druge, vsiljuješ svoje, se jeziš nad vsiljevanjem
drugih, a vse zgineva, zgoreva v nekem trenutku obstoja
in nato izgineš, kot da te ni bilo v tem svetu nikoli.
Bil si in nisi bil, katero spoznanje je pravo,
sploh se o tem več ne sprašuješ. Bil si samo DIH nečesa.
Nečesa mogočnega, katerega obstoj ni dojemajoč.
A veš, da je tudi ta DIH potreben, da se vtke v gibanje,
ki poganja kolesje nekaj velikega, mogočnega,
ki poganja Kolo Večnosti.
V tej igri brezčasja’, nezaznavanja, prepuščajoč se
mamljivosti brezkončnosti, se razblinjaš, zajemaš,
širiš, srkaš čuteče poti zaznave večnosti, privlaka –
magnetne moči opojnosti vibrirajoče sledi v nedognanosti in
porajajoče vzniklosti novega – imaginarnega,
osuplo nastajajočega, prodirajočega in vzkipelega,
nezajetega, nespoznanega, vedno odmikajočega
GENEZA.
* „čas je gibanje, omejeno s številkami”
* „vibracija – gibanje je BREZČASJE omejeno s časom”
ČLOVEK je skupek energij, ki si ustvarijo materijsko
telo, skozi katerega delujejo s svojo prvobitnostjo
ČLOVEK – Vem, od kje sem – ,,Prihajam iz Enosti Življenja, Večnosti brezčasja’’
Kaj sem – ,,Sem Bitje – točka – del Božanskosti, vseobjemajočega spleta energij Večnosti’’
Kam grem – ,,V večnost Življenja, utop v morje miru, s ponovno vizijo doživetja Življenja’’
Ko zajamem v prgišče soj luči,
dotaknem se ognja, plamena,
proniknem v svetlobo namena,
razširim obzorja daljine,
spoznam,
da v vsem tem sem jaz.
Ko božam svetlobo stopinj,
čutim njih toploto skozi stopala,
ne razmišljam o odtisu,
ne razmišljam o pomenu Svetlosti,
vem, da vse to sem jaz.
