Ko razmišljaš o življenju skozi Enost, spoznavaš, da te to
uči, udejanja, pretresa, premetava, razblinja.
Dojemaš, kako si NIČ, kako so vse tvoje misli, občutki,
želje nične, prazne, da so zgorele v nedejanjih, se
razblinile, kot da jih ni bilo.
Sploh ne veš več ali si obstajal, ali si sploh bil v tem
nerealno realnem svetu, kjer je toliko vsega, kjer je vse
zamegljeno in neprepoznano, nedorečeno.
V vsem tem potrebnem in nepotrebnem se učiš, preobražaš,
vplivaš na druge, vsiljuješ svoje, se jeziš nad vsiljevanjem
drugih, a vse zgineva, zgoreva v nekem trenutku obstoja
in nato izgineš, kot da te ni bilo v tem svetu nikoli.
Bil si in nisi bil, katero spoznanje je pravo,
sploh se o tem več ne sprašuješ. Bil si samo DIH nečesa.
Nečesa mogočnega, katerega obstoj ni dojemajoč.
A veš, da je tudi ta DIH potreben, da se vtke v gibanje,
ki poganja kolesje nekaj velikega, mogočnega,
ki poganja Kolo Večnosti.