Jelka Kolar: Upanje - Smisel življenja

Novo tisočletje

Pahljača življenja razpira svoja peresa, ožilje seva in razpira vpogled. Življenje prelamlja tisočletje v novo tisočletje.

Človeštvo zajema sapo, da bo zaplulo v nove vode, boljše vode, čistejše vode. Za sabo pušča mraknobo stoletij, zadušljivost desetletij, leta obljubljanja vsega.

V tem prelomnem trenutku hoče skočiti v novo tisočletje umito, očiščeno nesnage, hoče prave resnice, katero je iskalo in slutilo pod skorjo vsega – naslade, neuresničljivih trenutkov, utesnjene zapuščenosti, lakote vsake vrste.

Vitje rok odpira vrelec, da nastane gejzir, ki daje in jemlje, odpira vrtinčasto sredico, zajeto s curki solza, prelitih – neprelitih, prepojenih z vzdihljaji neizgovorjenih besed, vsrkanih oči – zamolklih, lačnih, v katerih se zrcali vsa težina preživetega nesmisla.

Vidi v globine zgodovine, vidi znano – nespoznano, daljni sij, pepel pokopanega, žar – up novega, vidi tja – tja, kjer je smisel tega vsega.

Nad vsemi življenja pahljača razpira, širi obzorja, oddaja – sprejema klic in dano pomoč.

Sprejema ljubezen, vrskava toploto in čaka, da jo razprši v mehkobo – prelestno lepoto, v širjavo – dobroto jutrišnjega dne.

Prihaja novo tisočletje.

OSTANEJO SLEDI/1, 9. zbornik LIKUS, 1999

Jelka Kolar: Brez naslova - Potovanje

Odtisi s poti življenja

Hitim po poti,
trgam drobne cvetke,
cvetke,
da jih spletem
in dopletem
v niz melodije,
melodije sveta.

Hodim po poti,
poti obstoja,
poti trpljenja,
poti življenja.

Dih besede je zamrmral,
zašepetal,
prebudil sebe
in izginil v dalji.

Čutim utrip srca, ki veje skozi mene,
čutim misel vsega, kar utrip zazna,
čutim besede neizgovorjene,
čutim preplet samote vsega.

Zajela sem ljubezen iz globin,
prelila med prsti,
prelila preko hribin,
razlila po prsti.

Blagost tišine je spolzela z bregov,
se zavlekla v zavetje hiše
in zahrepenela po objemu zamrlih glasov.

Živa voda teče skozi globine,
sprejema, preplavlja,
daje esenco življenja,
spoznanja vsega trpljenja,
gorkoto upanju nedorečenega.

Zasijala je nevidna senca,
ko si tekel po globini svojega življenja,
iztočila sok v medeno čašo
in nazdravila prihodnosti življenja.

PREHOJENE POTI/1, 7. zbornik LIKUS, 1998

Jelka Kolar: Sončnica - Enost

Igralnica življenja

Ko se Bog igra,
zbira energije, razpršuje, trosi,
ustvarja igralnico Življenja,
ustvarja ozvezdja, planete, nebesa,
ustvarja igralce,

ustvarja napetosti ,
uživa v mnogostranosti življenja.

Daje – odvzema,
vzpodbuja – uničuje,
uresničuje pestrost Življenja.

Bog se igra »Boga«,
»Boga« Energij – Vibracij,
Vibracij širjenja hotenja,
hotenja v ravnotežju Življenja.