Jelka Kolar: Znano v neznanem - Sonce bit življenja

Brezčasje

Živim v brezčasju časa,
zrak polzi skozi prste,
beseda ne da svežine,
objema me globina ognjena.

Čutim korenine,
srkam esenco življenja,
širim mavrična obzorja,
tonem v globine nedorečen’ga.

Plapolam v vetru tišine,
mir zajemam v pore ihtenja,
kaplje polzijo –
polnijo žile cvetenja.

 

 

Popek – roža postaja.
Cveti – Živi
v Prvobitnosti
v Dihu Večnosti raja.

 

 

Živim v brezčasju časa,
včeraj, danes, jutri
ENO postaja,
lica se objemajo,
zlivajo,
izginjajo,
a vse v Večnosti ostaja.