Jelka Kolar: Brez naslova - Potovanje

Ničevost

Kaj bo ta,
ki besede ne pozna,
ne pozna rime,
ne pozna ritma,
ne pozna akorda.

Kaj bo ta,
ki srce le pozna,
ki pozna besede,
davno izrečene,
v zibel položene.

Ki pozna življenje polja,
ki pozna življenje svoje,
ki dviga kamen s sebe,
ki dviga preprosto besedo,
piše besedo neznano.

Kaj je močneje.
Beseda polja.
Beseda življenja.
Beseda nemoči.

Ali moč
besede naučene,
moč
iskre poučene.

Kaj je močneje?

Le Čas naj presodi to.

SREBRO V DLANEH/2, 13. zbornik LIKUS, 2003

Jelka Kolar: Brez naslova - Potovanje

Poti časa

Pravijo, da ptice jokajo,
jokajo od lakote po ljubezni,
jokajo od silne stiske,
ko ne umirijo svojih src
in se stiskajo prezeble k nepotešeni strasti.

Pravijo, da ni povedati veliko.
Pravijo, da ni veliko besedi.
Pravijo, tam ostani, kjer si.
Pravijo, saj to nisi Ti.

Smrt seje svoje junake,
gnoji davnino.
Sredi zagnojene poti
vrtnica zlata vzbrsti,
šteje kaplje krvi.

Obraz umivaš v tulmunu svoje strasti.
Pena ljubezni poje v pišu vetra.
Vihrave trave pesem spleta.
V zrcalu vode odmev blešči.

Veliko luči je odprlo poti spoznanja,
cvetlice trgalo, vonjalo misli,
grabilo zvezde, zajelo niti v Neskončno,
objelo – objelo nove poti Spoznanja.

Ubrane strune Časa jokajo
v korenine svoje,
Sanje spletajo
v mrežo zlato.

SREBRO V DLANEH/2, 13. zbornik LIKUS, 2003