Zaman trkam na tvoja vrata,
ko prihajam domov.
Zaman pričakujem nasmeh v tvojih očeh,
trepet in objem tvojih rok.
Vrata tvoja so zaprta,
le tišina odmeva v prazno.
Bilo je dne,
ko ti je vroča kri vrtala stene,
iskala rešitve, poti,
se upehala, vzkipela,
razklenila vezi.
Tvoja globina je rasla, dozorela,
sprejela klic po dalji,
razlila odo življenja,
nazaj domov se vrnila.
Posoda tvoja je prazna ostala,
sled misli, besed nedorečena,
a nam, kar mogla si,
vse si dala.
NAŠIH 15. POMLADI/2, 15. zbornik LIKUS, 2005