Bil je dan,
ko je češnja vzcvetela,
korak postal je zaspan,
utrujena roka v pozdrav je hitela,
nasmeh zastal sredi poti,
utrujeno srce je obnemelo,
solza prekrila je motne oči.
Duh razprl je krila,
poletel preko bregov,
zaplesal v objemu šepeta,
plesal v vrtincu izhlapelih želja.
Bilo je dne,
ko je češnja vzcvetela.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Ljubim Te –
šepeče srce.
Ljubim Tvoja prostranstva
v barvi cvetov,
vonju plesočih trav,
dihu drevja.
Ljubim Te v hladu obale,
objemu valov,
toploti dneva,
utripu noči.
Ljubim Te –
šepeče srce.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Kratka beseda,
bolečina vpeta,
vpeta v dno srca.
Krvavi bolečina.
Samo kratka beseda jo izda.
Beseda v rimi srca.
Krik ptice v daljavi.
Rana v srcu
išče kaplje krvi.
Šteje utripe življenja.
Širi svetlobo,
toploto jutrišnjega dne.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Zapuščen.
Sam.
Nisi sam.
Saj sosed tvoj
tudi joče v ječi svoji.
Le beseda.
Nisi sam.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Ko v zaspano jutro noč ugaša,
na obzorju sonce se rojeva,
roka potuje po poteh življenja,
prsti iščejo sile vroče,
iščejo poti hrepenenja.
Razpirajo gnezdo svoje,
gradijo svilnate niti,
spletajo poti brez kraja,
tkejo obleko novo,
v jutru.
Ko noč ugaša.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Plašč telesa je razgrnjen.
Razgreta kri kipi v presahle žile.
Oči prekriva omame senca.
Ogenj ne pojema.
Nanovo zažari Nebes Plamen.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Oblak temačen
do obzorja siplje
mavrični pajčolan.
Dah neslutenih višin
spletajo metulji.
Pijemo nektar
osvobojene Svetlobe.
nad nami odpre se Oko.
Oko – božje svetlobe.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
Od daleč so prispeli.
Utrujeni legli
na pripravljeno ležišče.
Ni jih uspavala mehkoba.
Uspavala jih je
ljubezen naša.
UBRANE MISLI/2, 14. zbornik LIKUS, 2004
